Spoštovana gospa Tanja Orel Šturm,
lepo prosim, ne zamerite, ker se vam oglašam s tolikšno zamudo.
Zelo sem se razveselil, da smo se srečali ob tako lepi priložnosti, kot je bila proslava v rojstnem kraju ob stoletnici rojstva vašega očeta, še posebno pa tudi, da sva se lahko ob tem vsaj nekoliko pogovorila.
Naj vam povem, da mi je bil vaš oče od vsega začetka mojega ukvarjanja z alpinizmom in gorskim reševanjem izredno velik vzornik in je to še vedno!
Najprej sem od leta 1956 obiskoval gore z domačimi in sta mi bila zgled korajžna mama in oče. Leta 1965 sem se navdušeno priključil kamniškim alpinistom in takoj naročil Planinski vestnik, ki sem ga vedno prebral od začetka do konca.
Leta 1972 mi je vaš oče prvič pomagal s temeljitim jezikovnim pregledom alpinističnega učbenika (Tine Mihelič in Tone Škarja: Hoja in plezanje v gorah, ki sem ga kot urednik pripravljal dve leti). Takrat je poskrbel ne samo za lep jezik, ampak je s svojim izredno bogatim znanjem še posebej poskrbel za vse strokovno planinsko izrazoslovje in razrešil tudi precej drugih vprašanj. Ob vsem tem mi je pomagal s številnimi dobrohotnimi in daljnovidnimi nasveti in me spodbujal k pripravljanju planinske vzgojne in strokovne literature. Omenjena knjiga je bila tudi po njegovi veliki zaslugi izredno kvalitetna in priljubljena. Doživela je tri vedno boljše izdaje (1972, 1975 in 1984); tudi pri drugi in tretji je bila pomoč vašega očeta odločilna.
Nato sva bila ves čas v stikih in mi je vedno spodbudno pomagal. V letu 1973 mi je svetoval, kje bom našel važne podatke o nesrečah v gorah, da bi zbral kar največ gradiva v preventivne namene in za lep spomin na ponesrečene. Seveda sem tudi pri tem začel najprej s temeljitim pregledovanjem Planinskega vestnika od vseh začetkov. To pregledovanje PV sem potem še večkrat ponovil, ko sem iskal druge podatke.
Ko sem leta 1977 prvič skoraj na skrivaj poskusil napisati članek o starejši planinski zgodovini v Kamniško-Savinjskih Alpah, me je spet zelo spodbudno podprl in mi svetoval, koga naj še povprašam in kaj naj še pogledam. Z Vlastom Kopačem in etnologom Tonetom Cevcem smo se dobro poznali že prej, pa vendar mi je bilo njegovo priporočilo v posebno pomoč. Dopolnjeni članek Prvi obiski Grintovcev je potem posebej pohvalil in ga objavil v svoji zadnji številki PV, ki jo je še uredil, to je v januarju 1980.
Dogovarjala sva se tudi za pripravo slovenskega prevoda Frischaufove knjige Savinjske Alpe; zelo mi je žal, da to ni bilo mogoče.
Leta 1988 sem po zgledu njegovega Planinskega berila zbral in uredil zbornik Naša alpinistična misel in vanj uvrstil tudi njegovo spremno besedo k novi izdaji Našega alpinizma.
Zadnjih 11 let sem spet pri pisanju in urejanju knjig, še posebno zdaj ko sem v pokoju. Leta 2002 je izšla knjiga Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom (avtorji France Malešič, Vlasto Kopač, Cene Griljc, Tone Škarja in Miro Štebe; PZS), leta 2005 pa sem pripravil knjigo Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah (Didakta), v kateri je ohranjen tudi spomin na vašega očeta. Pri obeh knjigah mi je zelo pomagal Vlasto Kopač, kateremu sem z največjim veseljem pomagal urediti njegovo knjigo Iverí z Grintovcev, ki je izšla tik po njegovi smrti leta 2006.
Še vedno živim med planinskimi knjigami in zbiranjem in raziskovanjem starih časnikov in drugih arhivskih dokumentov o planinski in alpinistični zgodovini. Hodim v NUK, Slovansko knjižnico in Državni arhiv Slovenije, pri tem pa si pomagam tudi z digitalnim fotografiranjem in kontrolnim pregledovanjem že digitaliziranega gradiva, doma pa tudi s skeniranjem vsega važnega.
Tako sem pomagal urejati in identificirati slikovno gradivo nekdanje Triglavske muzejske zbirke za novi Slovenski planinski muzej. Še vedno z velikim veseljem sodelujem z muzejem kot zunanji sodelavec in mi je v posebno spodbudo tamkajšnje lepo delovno vzdušje.
Izredno sem se razveselil načrta za skupno razstavo v muzeju ob stoletnici rojstva vašega očeta in Vlasta Kopača. Zelo rad bom pomagal, kolikor mi bo le mogoče.
Pogovarjala sva se tudi o dragocenem gradivu vašega očeta. Zelo si želim, da bi bilo pregledano in shranjeno na kar najbolj skrben način in bom pri tem posebej rad sodeloval.
Naj vam priložim članke vašega očeta, ki sem jih zbral doslej. Njegova spremna beseda v njegovem Planinskem berilu in tista v tretji izdaji Avčinove knjige Kjer tišina šepeta sta njegov temeljni pogled na zgodovino in pomen planinstva in alpinizma. Prestavil bom še vse druge njegove članke, ki so mi dosegljivi (zelo vesel sem bil razstavljenega gradiva v Trzinu).
Prilagam povezavo z objavo na planinski spletni strani Gore-ljudje, 9. februarja letos:
http://www.gore-ljudje.net/novosti/88383/
Od spominskih člankov o vašem očetu je posebej tehten članek Stanka Hribarja v PV 1963 ob njegovi 50-letnici. V njem avtor poudarja, da je že do takrat napisal okrog 4000 člankov. Nadaljeval je z enakim tempom. Vsebina vseh teh člankov je izredno pomenljiva in dragocena. Prav zato Planinske vestnike iz njegovega 30-letnega urejanja sedaj raziskujem še posebno skrbno. Pri tem sem imel sedaj največje veselje z njegovimi članki o znamenitem gorskem slikarju Giovanniju Segantiniju, ki sem jih pripravil za poobjavo na planinski spletni strani Gore-ljudje Francija Savenca.
Prilagam povezavo, 15. januarja letos: http://www.gore-ljudje.net/novosti/87286/
Lep pozdrav iz Kamnika
France Malešič