(Iz knjige Na bregovih Bistrice, 1938)
Kamniške planine so v znanstvenem in tudi v alpinističnem svetu izgubile ta naziv, čeprav nam krajevno domoljubje ne dopušča, da bi se mu do konca odrekli. Ljudstvo, ki živi in gara pod njimi in po njihovih obronkih, vse od cerkljanske fare do Črnega Grabna, jih imenuje Grintovce, ime, ki ga je v knjigi uveljavil Boris Režek.
Za lovci in pastirji so prišli v ta hribovski svet botaniki, zoologi in geologi, ki so tu našli povsem neobdelano torišče. Že sredi 18. stoletja je stopil na vrh Grintovca rastlinoslovec Franc Wulfen, ne dolgo za njim se je mudil tod okoli Baltazar Haquet, rudarski zdravnik v Idriji, nato profesor anatomije v Ljubljani (1713-87). V 19. stoletju je med obiskovalci vedno več znanstvenikov (Dežman, Freyer, Schmidt, Bonet, Rosthorn), v drugi polovici istega stoletja pa so se pod vodstvom dunajskega geologa Friedericha Tellerja (Geologische Karte der östlichen Ausläufer der Kamnischen und Julischen Alpen - Ostkaravanken und Steiner Alpen) začeli odpravljati v ta osamljeni odcepek Alp napol znanstveniki, napol turisti. Iz te družbe se je razvil pravi alpinizem, za katerega ima največ zaslug profesor graške univerze dr. Johannes Frischauf, ki je ustanovil in vodil "solčavi komite". On je za Savinjske alpe to, kar je dr. Julius Kugy za Julijske. Danes je potrebno še posebno poudariti njegovo načelo, da so gore last naroda in ljudstva, ki biva ob njih in pod njimi. Za razvoj turizma v Savinjskih alpah imajo dokaj zaslug Čehi, posebno na Jezerskem. Na Ravneh so zgradili svojo češko kočo, l. 1900. so izdali vodnik "Savinske Alpy". Kot alpinisti so se pred vojno uveljavljali večinoma Nemci in to precej pozneje kot v Julijskih alpah. V nemške vrste so se z majhnimi uspehi vrinili Drenovci, po vojni pa so se slovenski alpinisti, njim na čelu dr. Jug, znašli pod stenami, v zavesti, da so tujci opravili samo najlažje delo.
"Ta Kamelschka planina" (Wulfen) je z ljubeznijo podžgala marsikatero pero in to več tujih kot domačih. Ferdinand Seidl je izdal 1907. in 1908. svoje delo poljudno geološke narave "Kamniške ali Savinjske alpe", pisano pod vplivom vodilne dunajske geologije, a hkrati navdano s čustvi, ki jih "vzbuja v njem krasni gorski svet: Obrisi gora in dolin in njih menjajoče se barve, ostro zarisani grebeni in vrhovi, tam daleč mračna, zabrisana obzorja; tu prostorček z mnogoliko rastlinsko odejo; tam fantastično divje skalnate goljave, šumenje potokov in bobnenje slapov v debreh, pohlevni domovi in odprte lehe okoli njih. In vse to v tisočerih menjavah in sestavah".
Spisov, ki so jih napisali zgolj planinci, gorniki, alpinisti ali kakor jih že imenujemo, je že cela vrsta. Tudi dr. Klement Jug se je dosti mudil v tem delu slovenskih planin in s svojim spretnim peresom popisal "Plezalne ture v Kamniških in Savinjskih alpah."
Danes imajo Grintovci, ne sicer toliko poznani kot "dalekozroči" Triglav, dosti širok krog ljudi, ki jim pomenijo kos življenja in to boljši kos. Množica onih, ki jim služijo markirane steze za ceneno meščansko zabavo, pa raste iz leta v leto.
Letošnjo spomlad je zagledala beli dan knjiga "Svet med Grintovci", ki jo je napisal Boris Režek. Nekateri jo je odložil, češ, da ga utruja, da je ne razume. Našel se je idealist, ki pogreša v njej etičnega dviga, romantike, ki ga je zadela disharmonija v nastrojenjih, pedagog, ki jo bo dal pod ključ. Vsi, ki so jo brali, pa morajo priznati, da je to delo po vsebini in obliki za slovensko slovstvo nekaj povsem novega. Julijske alpe imajo Kugyja, imajo Tumo in še več mlajših zanesenih obiskovalcev in opisovavcev. Ta in oni je povedal o njih mnogo lepega, mnogo iskreno doživetega. Planinci, ki so navezali svojo dejavnost na ta - Ljubljani bližji planinski svet - so ljubosumno zahtevali svoja doživetja o njem in odnos do njega, namesto njih pa so se razpisovali taki, ki niso mogli ali pa niso imeli kaj povedati. Boris Režek je dal s svojim delom Grintovcem to, česar Julijci doslej še nimajo. Pravijo, da jim je dal, kar jim je dolžan, a dal jim je od svoje srčne krvi.
Pojdimo spomladi, ko zacveto trave na mejah in okrajnah, po vrheh Polja, ki leži pod Krvavcem, pod Šenturško goro, pod Brezjami, Palovčami in Vranjo pečjo. Sprehodimo se med mladim žitom vodiške ravni. Zadenimo ob prvem svitu koso na ramo, osolnik za pas in zastavimo, ožarjeni od prvih zubljev dneva, ki so ušli preko Limbarske gore in Zlatega polja: uvrstimo se, ko vrže senco Rašica na našo stran, med plevice, med grabišče. Mlado in staro, uprto v vlažno prst, ki se drobi pod bosimi nogami, njiva pri njivi, razor pri razoru, polje, napeto kakor mlado, polnokrvno telo, ljudje kakor otroci na prsih, negibni prisesanci. Kakor en sam enoten, razčlenjen sloj zaslanjajo gore pogled, za njimi, za Grintovci, tako se zdi ljudem, ki so tod prišli na svet, ni ničesar več. Ne ponašajo se sicer s tako obširnostjo kot Julijske alpe, ki njih daljni obrisi v mirnih večerih izginjajo v žareči raztopini zahajajočega sonca.
Rožnati odblesk na grebenih od Kočne do Ojstrice mehča in prepaja čez dan v soparici komaj vidno gmoto, ko po vrteh in zavrteh lega prva rosa. Vode, ki so zbrale svojo oživljajočo silo v osrčju gore, šume preko polja. Nad njimi stresajo v izgubljenem vetru vrbe odmrle liste, vrtinci dvigajo mivko. V teminah razvoja gre mimo nas en sam trenutek, za katerega grabimo z vso strastjo, oklepamo se ga kakor polipi, da bi izsesali iz njega vse do zadnjih njegovih skrivnosti, do vseh užitkov, do zmag in do - prevar.
Svojevrstna lepota in naravne sile, ki vladajo v višinah, vabijo človeka - neznatni višek stvarstva, da jih pogleda od blizu. Pozimi in poleti, spomladi in jeseni, v soncu in dežju, v viharjih in metežu, v plazeh in nevihtah, v hrumečih neurjih sprošča svojo dušo, pozablja na težo, ki pritiska nanj iz dneva v dan. Ko zapade prvi sneg smuči na rame in z veselim upanjem na obrazu zapušča v mestu kavarniške goste s puščobo v srcu, s topo bolečino brez smotrnosti krogotoka življenja. Komaj čakaš, prijatelj, da zdrsneš preko planot v smrekove hoste na Križki, da se zaprašiš v Tiho dolino, da posamuješ v Dolu, da preorješ nad prepadom prežeči Rzenik.
Februarski popoldan je, v mestu megla, da bi jo z nožem rezal, mesec raste, ne moreš zdržati doma. Cepin v roko in že si na plazu pod Kokrskim sedlom, ubiraš jo na Korošico, na Kamniško sedlo. Samoten se vzpenjaš po razmehčanem srenu, led po robeh in špiljah se lesketa, vročina te prevzema. O prvem somraku pomrzuje. Na Stebru še lebdi kakor srečen smehljaj topložolti sončni soj, na strmini tostran pa pleše kakor dim lahko senca tvojega cepina v mrzlem ščipovem sijaju.
Pozna pomlad je, v dolini je že ozelenelo bukovje, tu gori pa še pomrzne jutro za jutrom. Na podih, v Beli se čez dan poceja iz belih snežišč. Puščobno je v mestu, prost si, nimaš družbe, pojdi pogledat na Zeleniške špice, greben ti bo kazal pot: za teboj gosto zarasla bistriška dolina, zelene rebri Mokrice, strmo prepadni skoki Kalc, gladka skulptura Sfinge - Štruce, drzno lice Skute, potuhnjena Turška gora in plečata Brana. Kokrsko sedlo s svojimi melišči, Jermanova vrata, Planjava z mogočnim širokim grebenom, ki se vleče proti škrbinam Škarij, ti ponuja svoje strme travnate vesine, pretrgane z gladkimi skoki. Preko njih grme plazovi, še se vidijo sledovi. Na oni strani Bele stoji pošastna stena Rzenika. Koliko samotarjev bo še preždelo in prebdelo podnjo, predno bo nekdo izstopil na vrh med ruševje in mahovnice! Bela sama se pripravlja na sprejem vigredi. Semtertja se utrga kamenje v pečini, proži se po melišču, dokler se ne umiri v grušču; redko se utrne misel v samotnem popotniku.
V marcu je bilo, na Krvavcu. Na Zvohu je mrgolelo razgretih smučarjev, nekaj se jih je napotilo na Greben. Pred domom se je svetilo "vse črno" z oljem natrtih obrazov. Tiha dolina je skoraj ves dan prazna. Okoli smrek in po robeh so se sončile kopne gredice, med suhimi iglami je pognal teloh. Košata drevesa so voljno stresala svoje prožne strune pod rokami viharnega godca, ki se je lovil preko Dolkov in Grebena, se izgubljal nad ravnino in pobegnil pred soparico proti Mokrici in Kompoteli. Potihoma, neutrudoma je prasketal topeči se sneg. Iz meglene tančice nad cerkljanskim poljem, še nepreoranim, so se dvignili mogočni zvoki zvonov in na meglenih valovih obkrožili ves gorski svet.
Rado se primeri, da se ljubitelji gora imenujejo čudaki, izgnanci ali izrinjenci. Nekaj je resnice na tem; vsaka strast ima nekje svoje žarišče. Ta in oni išče slave na športnih igriščih, v politični zmešnjavi, v vrtincu vsakdanje zmede, ki meče na površje strohnelo bršo in lahke lesove. Velika večina onih, ki ljubijo gore, se poslužuje gora kot sredstva za zabavo in oddih. Nekaj je takih, ki so jim gore okvir in vsebina življenja. Ti ne iščejo niti slave niti oddiha. Ne postajajo na križpotjih z vzdihi in slavospevi na dober zrak. Mnogi se vračajo v mesto z istim obrazom, živeli bodo v ravnem kakor poprej. A če se srečajo njih oči z obrisi ljubljenih vrhov na obzorju, se jim zaiskre, v duši se jim razsvetli, srce močneje bije. Za alpsko "činitev" je treba ideje in neke vrste inspiracije. In kakor pri nobenem umotvoru umetniško sredstvo ne utelesi ideje, kakršna je bila spočeta, tako tudi vsaka tura trpi na pomankljivostih. Prav zato z radostjo sprejemamo svetle ure, ko zadrgeta v nas sleherni živec v vseobjemajoči struji volje za borbo z naravo, z goro.