Od našega dolgoletnega prijatelja, planinskega tovariša in nadvse marljivega planinskega odbornika , trideset let urednika Planinskega vestnika, neumornega sodelavca in kulturnega ustvarjalca. Moja »opomba« se seveda nanaša samo na Tineta – planinca; - o Tinetu, družbenem in turističnem delavcu, pedagogu, profesorju, ravnatelju, soustvarjalcu celjskega gledališča itd. bodo govorili in pisali drugi, bolj poklicani.
»Z vsakim rojstvom je mene več, z vsako smrtjo je mene manj,« je zapisal pisatelj, ki je razmišljal o poslednjih rečeh. Mi se s to smrtjo nenehno prerekamo, pravdamo in jo obtožujemo, ko nam pobira najboljše in najdražje ljudi, čeprav kot ljudje narave prav dobro vemo, da te pravde nikoli ne moramo dobiti. »Grobovi tulijo« kar naprej. Tudi nas, tovariši, je s Tinetovo tragično smrtjo manj. Za njim ostaja široka vrzel in globoka brazda, ki jo je z nami skupaj oral več kot pol stoletja. Še od študentovskih in mladostnih let, ko je za vedno vzljubil gore in njihovo čudežno moč in privlačnost, ko je kot plezalec spoznaval predvsem Trzinu bližnje Kamniške in potem iz Celja Savinjske stene in grebene in končno Julijce, je bil zapisan več kot pol stoletja slovenskemu planinstvu, ki mu je zvesto služil, najprej kot izletnik in turist, kmalu pa kot odbornik in predsednik Planinskega društva v Celju – ko je obnavljal v prvih povojnih časih dom v Logarski dolini, kočo na Okrešlju, Korošici in na Mozirski planini – in nato dolgih in nadvse rodovitnih 30 let kot nadarjeni in neutrudni urednik Planinskega vestnika, ki sta ga z njegovo življenjsko družico Zoro suvereno in z neponovljivo natančnostjo in točnostjo izhajanja dvignila na nadpovprečno, lahko rečemo mednarodno višino. Dalj časa je bil urednik glasila Turistične zveze »Turističnega vestnika«. Bil je dolgoletni odbornik Planinske zveze Slovenije in je za svojo požrtvovalno, nesebično in kar fanatično planinsko delo dobil prav vsa častna priznanja in odlike, ki jih je lahko dala Planinska zveza Slovenije in Planinska zveza Jugoslavije. Dobil je ugledno Bloudkovo nagrado za – da tako rečem – »svoj« Planinski vestnik – pa tudi osebno je bil Bloudkov častni nagrajenec. Priznanja je dobil z uglednimi državnimi odlikovanji za zasluge za narod in za svoje družbeno delo in udejstvovanje. Poznali pa so ga tudi širom po svetu, saj je Vestnik izmenjeval s številnimi planinskimi in alpinističnimi publikacijami širom po Evropi, pa tudi prek oceanov. Njegovi »razgledi po svetu« v Vestniku bodo vedno pričali o bogatem, širokem znanju tujih jezikov in poznavanju tuje planinske literature in planinskih dogodkov po svetu. V marčni številki Vestnika 1983 je Marjan Oblak s priložnostnim zapisom počastil Tinetova sedemdesetletnico, Tinetov uredniški naslednik Marjan Krišelj pa v prvi številki letnika 1985.
Planinstvo v Sloveniji nikoli ni bilo – in naj nikoli tudi ne bo – samo telesna kultura, šport ali samo rekreacija, kakor sodobniki sedaj temu pravijo. Planinstvo v Sloveniji je bilo vedno sestavni del slovenske narodne kulture, vedno stvar našega srca in naše pameti. To je važno poudariti prav v današnjem času, ko mnoge silnice in vzmeti rinejo človeštvo tudi v športu v napadalnost, trgovanje, brezumno strastno in človeka nevredno navijaštvo in razgrajaštvo, pa tudi profesionalno zaslužkarstvo. Planinstvo pri nas – vsaj v prevladujoči obliki in številu – je bilo v pristnem doživljanju narave in povezovanju z njo, vedno zadeva srčne kulture in plemenitega duha.
Tine je bil eden od žlahtnih oznanjevalcev takega planinstva in ne enkrat se je pri tem skliceval tudi na Zoisovo »akademijo operosorum« in na Rousseaujev žlahtni klic »nazaj k naravi«.
Na Planinski zvezi imamo na pobudo prof. Vilka Mazija že nekaj let »Tinetov sklad«. Tinetovo slovo je prilika, da ga oživimo in trajno ohranjamo in napolnjujemo. Tako bomo še naprej gojili Tinetov spomin in njegovo delo.
V gradivu za bodoči »Osrednji slovenski planinski muzej«, ki ga že dolga leta snujemo in zbiramo, sta dva velika zaboja, ki smo jima dali začasno ime »Tinetov koš«. Tam so številna pisanja, listine, dokumenti, prepisi pisem – gradivo, ki po vsebini in obsegu priča o nenadkriljivi marljivosti tega neponovljivega urednika.
Tine je bil mentor in potrpežljivi svetovalec številnim planinskim piscem in člankarjem. Vzpodbujal in vodil je – saj je bil tudi odličen pedagog in slavist – mnoga sposobna peresa. Ob njegovi pomoči sta v Vestniku začela svojo pisateljsko pot na primer Tone Svetina in Matjaž Kmecl, da od številnih sodelavcev in sotrudnikov P.V. omenim samo dva.
Ciril Kosmač je zapisal: »Kako strašno mora biti, kadar je treba umreti … Saj nemara smrt ni tako strašna, toda strašna mora biti zavest, da boš zaprl oči in da ne boš nikdar več videl teh njiv in teh kozolcev, teh sinje zelenih rek, teh poraščenih pobočij, teh belih gora, tega odprtega neba in teh rožnatih oblakov, teh plemenitih okrvavljenih nebesnih konj, ki zdaj na prostrani modrini slavijo svoje zmagoslavje.«
Nihče pravzaprav ne ve, kako v samoti umirajo planinski orli in kakšna je njihova zadnja stiska. Tudi za Tinetovo ne vemo. Priča ji je bilo samo Kvarnersko morje, ki ga je Tine dolga leta užival, spoštoval in na njem dopustoval, prav tako kot svoje gore.
In še osebna, prijateljska pripomba in zahvala:
Poznala sva se že iz predvojnih študentovskih in plezalnih let. Po vojni sva se srečala in sodelovala v Planinski zvezi Slovenije, ko sem bil dolga leta še načelnik Komisije za GRS in potem še 14 let predsednik Zveze. Malokdo ve, da je Tine sestavil in vestno vodil osebna voščila, na stotine pisem, ki smo jih pošiljali zaslužnim planinskim jubilantom. Za mojo plezalsko knjigo »Srečanja z gorami« je vestno zbral v Planinskem vestniku raztresene članke, jih uredil in me spodbudil, da sem jim pripisal še nekaj novih prispevkov. Seveda pa me je predvsem vezal na Vestnik.
Lepo, tolažilno in vzpodbudno je, če tudi ob taki žalostni priliki lahko rečemo in ugotovimo:
Umrl je dober, pošten in tudi delaven človek – pokončen in zaveden Slovenec, ki ni živel samo zase, temveč je vse, kar je delal, delil z drugimi in delal tudi za druge! Tak je bil naš Tine, naš planinski Orel!
Dr. Miha Potočnik (27.6.1985)