Tine Orel 1950-1979 (Planinski vestnik, Februar 2005)
Čeprav je zimsko gorništvo pognalo korenine že pred 1. svetovno vojno, strma turistika ali alpinistika pa v obdobju med svetovnima vojnama, so se alpinisti lotili plezalnih stopenj zgornjih težavnosti šele v začetku petdesetih. To je bilo obdobje, ko je za uredniško pero prijel prof. Tine Orel, slavist s širokim obzorjem, ki je razumel duh časa, predvsem pa mladino, saj je bil ravnatelj celjske gimnazije. O njem so pisali mnogi, zato povzamemo le najbolj bistveno. Tine Orel (rojen 9. februarja 1913 v Trzinu, umrl junija 1985 na Malem Lošinju) je končal slavistične študije v Ljubljani in največ časa prebil v pedagoški službi v Celju in Ljubljani. Od leta 1947 je bil kar 17 let ravnatelj celjske gimnazije, vmes pa je opravljal številne družbene, inšpektorske, upravne, svetovalne in druge dolžnosti v šolstvu. Po prihodu v Ljubljano je bil nekaj časa urednik Turističnega vestnika, nato pa na vodilnem mestu ljubljanskega zavoda za prosvetno pedagoško službo in svetovanje za učbenike v takratnem republiškem komiteju za šolstvo. Tako kot predhodnika Anton Mikuš in Josip Tominšek je bil tudi Tine Orel izvedenec za slovenščino, tenkočuten lektor za naraven jezik, ki je odkrival domače izraze za različne pojme z vseh področij življenja. Kot sodelavec je delal pri Slovenskem biografskem leksikonu, v žirijah dramskih natečajev in glasbenih del, v Svetu znanosti ljudske republike Slovenije in na turističnih konferencah. Vsekakor pa je najbolj opazno njegovo planinsko delovanje . 17 let je bil predsednik PD Celje (1946 – 1963) in od leta 1948 član vodilnih teles PZS. V tem času je PD Celje obnovilo vse svoje, v vojni požgane in porušene planinske koče v Savinjskih Alpah. Kot vsestranski gornik je bil alpinist, ki je opravil poletne in zimske vzpone v naših gorah, pa tudi v avstrijskem Gesäusu. Vse do leta 1960 je sodeloval v celjski postaji GRS. Uredil je 30 letnikov Planinskega vestnika (1950-1979), pri tem pa je po svoji izjavi vsako posamezno številko prebral vsaj petkrat, preden je izšla. Vse delo s sodelavci, tiskarno in upravo je opravljal sam, vmes pa še veliko kulturnega, propagandnega in drugega korespondenčnega dela za PZS, da dela za celjsko planinsko društvo sploh ne omenjamo.
V Planinskem vestniku sta bili pod njegovim uredništvom v vsakem letniku najvidnejši rubriki Razgledi po svetu in Društvene novice. Teh notic se je nabralo toliko, da bi jih bilo za več knjig. Čeprav se osebno z leposlovjem ni ukvarjal, pa so izpod njegovega peresa prišli nekateri ideološki članki z usmeritvijo, ki jo je v povojni dobi zastavila PZS. Idejni vsebini gorništva je posvečal pomembno vlogo v spremnih besedilih k izborom člankov nekaterih uglednih planincev, kot so bili Janko Mlakar, France Avčin, Miha Potočnik, Tone Svetina in Matjaž Kmecl, in v knjigi Planinsko berilo. Uspešno se je preizkusil tudi v prevajanju iz tuje gorniške literature in je v sodelovanju z različnimi slovenskimi založbami prevedel Tichyjevo Himalajo, Terrayevo Osvajanje nekoristnega sveta, skupaj z J. Šmitom Kugyjeve Julijske Alpe v podobi idr. Sodeloval je s prispevki v nekaterih tujih gorniških publikacijah, bil je v uredniškem odboru Alpinismusa, osebno je poznal nekatere ugledne tuje alpiniste in urednike. Uvedel je široko razpredeno povezavo in povezavo Planinskega vestnika s tujimi planinskimi revijami po svetu. Po njegovi zaslugi so se pojavile tudi posebne slovenske številke v sklopu nekaterih nemških planinskih revij. Kot tenkočutnemu opazovalcu narodnega blaga mu niso ušli zanimivi drobci iz naše planinske predzgodovine, zlasti iz Savinjske doline, ki jih je vestno zapisoval in o njih poročal. Koliko zanimivega bi odkrila njegova korespondenca z vsakim sodelavcem! Pisem, ki si jih je izmenjaval z nekaterimi izmed njih, na primer z Viktorjem Vovkom, se je nabralo za celo knjigo. Kot propagandist pri PZS je uveljavil gorniško kulturo zlasti v treh najznačilnejših usmeritvah – v besedi, sliki in glasbi – in močno je pripomogel k temu, da so na teh področjih organizirali več razstav, akademij z razstavnimi katalogi, nagradnih razpisov in drugega. Konec sedemdesetih let se je od aktivnega dela z njim poslovila generacija, ki je več kot tri povojna desetletja zaznamovala obdobje množičnega gorništva.