(prof. Tinetu Orlu v spomin)
Pred leti mi je pisal glavni urednik PV: »Že dolgo se v PV niste oglasili s kakšnim daljšim sporočilom z gričkov, ki se tako očarljivo ozirajo v panonske ravnine. Prav tako in še bolj so dragoceni kot kranjski 'snežniki', da rabim Prešernovo besedo. Nikar ne odložite peresa, vsak Vaš griček je del naše domačije in domovine.« No – na to spodbudo se je rodil za PV moj »Senik« in prof. Tine Orel mi je pisal: »… lepo se zahvaljujem za 'Senik'. Užival sem, ko sem Vas bral in sem si rekel: na vsak način pridem k Vam v zlati jeseni, ki je že pred vrati.«
Vsi v naši hiši smo se tega sporočila razveselili. Po vinogradih je začelo biti živo in veselo, zato smo urednika povabili, naj pride na trgatev in sicer že dan prej, da ga bomo seznanili z našimi griči, v Ormožu pa bi si naj ogledal vinsko klet in pa novo sladkorno tovarno. Prof. Orel je predlog sprejel in marljiv in neutrudljiv, kakor je bil, je bil že ob deveti uri zjutraj v Lahoncih, spremljala pa ga je njegova zvesta psička »Istra«. Obiska smo bili izredno veseli, žalostni pa, ko nam je povedal, da mora naslednji dan že odpotovati, ker mu je umrl sosed in mora na pogreb. Čas mu je bil torej skopo odmerjen in vsaka minuta dragocena. Zato smo na hitro pojužinali, potem pa se odpravili na odkrivanje »Amerike«. Ljubeznivo se mu je predstavila naša vinorodna dežela. Povsod gorice, gorice, klüčaje in zidanice, starodavne preše, stiskalnice za grozdje in klopotci in palme in škorci. Na grebenu se ustavimo, da se nam oči napoje iskrivega razgleda potem pa krenemo do rojstne hiše pok. dramaturga Lojzeta Filipiča. Sestra Kristina je bila kar ganjena nad pozornim gostom in pripomnila, da je že štiri leta odkar je Lujzek umrl pa ni bilo še nikogar od kulturnikov, da bi prišel pogledat, kje se je ta bister, dober človek rodil. Čutila se je počaščeno, da se je prof. Tine Orel, ki je pokojnega dobro poznal in zelo cenil, potrudil na ta hribček. Ko smo odhajali, je grenko dejal: »Skoraj neverjetno, kako valovi časa danes tudi take bleščeče osebnosti, kot je bil Lojze Filipič, tako hitro prekrivajo.« Ja res, žalostno, a resnično.
Naglo smo se spustili v dolino in nadaljevali pot z avtom, da bi čim več obredli. Obiskali bi radi Jeruzalem, Svetinje, Kog, Vinski vrh, Pavlovski vrh in Hum. Vse ni šlo, a nazadnje smo se le malo dlje zadržali na Stanovščaku, od koder je čudovit razgled. Do koder seže oko, sami vinogradi. Stotine hektarjev zasajenih z žlahtno vinsko trto se razprostira po zelenih pobočjih, ki se ob tem času že prelivajo v tople jesenske barve. Razgled je okoli in okoli odprt. Proti jugu se mogočno razliva Drava, v ozadju se bile čez 600 m visok Kalnik, desno vidimo Ivanjščico, Ravno goro, Strahinjščico, Donačko goro, Haloze, Boč, Konjško goro, levo od nje, čisto v ozadju, v nebo kipeče Savinjske Alpe. Na zahodu zeleno Pohorje, Koroške Alpe, Kozjak, pred njim Slovenske Gorice. Tik pred nami se dviga Litmerk. Slovenske Gorice so usedlina pradavnega Panonskega morja, ki se je po ledeni dobi razlilo med Alpami in Karpati. Vsi vinorodni vrhovi še vedno kažejo valovanje težkih morskih vod, ki so to zemljo naplavile in v tej, od morja naplavljeni peščeni prsti, rodijo trte že od nekdaj izredna vina.
Pa še poglejmo proti vzhodu. Pozdravljajo nas bele cerkvice in topoli, po vrheh se blešče v zahajajočem soncu neštete hišice bivših viničarjev, za bregovi se razprostira desno Medjimurje, levo prostrano Prekmurje, na severu gričevje ob avstrijski meji, čisto v ozadju pa madžarska ravnina vse do Blatnega jezera. Sonce zahaja, treba bo na pot, vendar nas še zaustavita prijazna vinogradnika Ciril in Vlasta, ki tukaj domujeta in nas, zvesta prleški gostoljubnosti, postrežeta z domačim prigrizkom in izvrstno kapljico, kar se nam je po dolgem potovanju res že prileglo.
Sonce je že davno zašlo in luči so se prižgale, ko smo vstopili v domačo kuhinjo. Po večerji sta prof. Tine Orel in sin Ciril še pozno v noč izmenjevala misli, ki se predejo med dobrimi ljudi, ki ne pozanjo stanovske razlike. Glavna tema pa je bila seveda narava, predvsem gore. Bil je bogat dan …
Dobro jutro, navsezgodaj, je naš gost šel na sprehod po svetu v bližini našega doma, potem pa smo se poslovili. Zvesta Istra se je z otožnimi očmi ozirala iz avtomobila, kot da bi žalovala za prostostjo. Tako je minil ta težko pričakovani obisk.
Čez nekaj časa nam je pisal prof. Tine Orel:
»K obisku pri Vas se v mislih pogosto vračam. Najprej moram zmoliti 'grevengo', ker sem sem za nekaj časa obmolknil. 'Roke so mi dol padle,' bi rekel s Prežihom, ko piše, da sekira poje drvarju tam do 65., 70. leta. No,in tam nekje sem tudi jaz. Nekaj časa nisem mogle videti peresa, kaj šele v roke vzeti. Sicer ni bilo nič posebnega, obšla me je le misel, da moram glede uredniškega dela za PV nekaj storiti – po pameti in po srcu. Nenadoma pa sem vse skupaj občutil kot breme, videl sme vsa tri desetletja kot en sam dan in obšla me je misel, da moram nekaj spremeniti. Čas je, da pride v vodstvo planinskega glasila mlajši človek z novimi vsebinskimi in oblikovnimi zamislimi. Vse skupaj me je potisnilo v nekakšno, trpno, pasivno stanje in mi za nekaj časa izbilo pero iz rok – tudi za korespondenco. Občutil sem nenadoma stisko, fizično in duševno; stvar, ki mi je trideset let pomenila le poklicno spremembo pri učiteljskem, ravnateljskem in inšpektorskem delu, se je spreobrnila v breme ali bolje v nekakšno bolečino. Zavedal sem se, da sem dolžan olajšati spremembo že zato, ker imam planinsko organizacijo rad od svojega 12. leta in ker vem, da pravočasna pomladitev lajša spremembo in omogoča nadaljevanje brez 'krčev'.
Seveda ne bi bilo prav, če ne bi zdaj, ko to pišem, izjavil, da sem v 30. letih pri tem delu tudi veliko lepega doživel in da sem se marsikaj naučil 'ob delu'. Brez tega dela bi se tega ne mogel, kajti teorije o redakciji ni, drži le eno, da jo moraš imeti stalno pred očmi, da 'dopusta' pri takem glasilu ni (v tem pogledu je enako delo z zemljo, s kmečkim delom doma in na agrarnih površinah).
Še to naj poudarim, da sem imel to srečo, da sem tako v Celju od letnika 1950 do 1963 in pozneje do konca v Ljubljani, imel zanesljivi in hitri tajnici in da sem sedaj, ko je to delo za menoj, obema hvaležen za tako dovršeno pomoč.«
To pismo urednika po 30-letnem urejevanju tako kvalitetnega glasila kot je PV, sem navedla, ker čutim, da bo to njegovo pojasnilo zanimalo bralce PV, saj sta nam že samo črki T.O. jamčili, da se splača prebrati, kar je nad njima napisanega. In ko se od njega, kot glavnega urednika PV poslavljamo, izrekamo prisrčno zahvalo za njegovo neutrudljivo in z ljubeznijo do planinstva prežeto delo, novemu uredniku pa želimo srečno roko in varen korak pri oranju novih brazd.
Naj končam s klenimi besedami velikega socialista dr. J. E. Kreka:
Zakon dela, svetu dan je.
Svet brez dela so le sanje.
Delo je človeku last,
delu slava, delu čast!
Lahonci, januar 1980, ob tridesetletnici urednikovanja PV
Erna Meško