(Objavljeno v Večeru, 10. februarja 1988)
Slavist, planinski pisatelj in urednik ter vzgojitelj Tine Orel je zagledal luč sveta 9. Februarja 1913 v Trzinu. Po osnovni in srednji šoli je študiral slavistiko na ljubljanski univerzi in diplomiral leta 1936. Po osvoboditvi je služboval kot profesor in ravnatelj v Celju in na Pedagoški akademiji v Ljubljani.
Literarna zgodovina ga obravnava kot avtorja strokovnih slavističnih razprav (Ritem pri Prešernu, Slovenski jezik 1940, Slovenski literarnozgodovinski repetitorji, Celje 1948), kot urednika Celjskega zbornika, predvsem pa kot avtorja in urednika slovenske planinske literature. Četrt stoletja ja vzorno urejal Planinski vestnik in sodeloval pri mednarodnih planinskih revijah (Alpinismus – München). Leta 1968 je pripravil posebno jugoslovansko številko Planinskega vestnika. Uveljavil se je tudi kot prevajalec planinske literature.
Uredništvo Planinskega vestnika je prevzel v času, ko je v planinski organizaciji po drugi svetovni vojni v revolucionarnem preoblikovanju pričelo poganjati novo življenje. Alpinizem je začel dobivati poudarek, kakršnega ni bil deležen še nikoli. Hkrati pa je bil Tine Orel (ki žal ni dočakal svoje 75-letnice) tudi predsednik Planinskega društva v Celju. V tej svoji dvojni funkciji je deloval za novo usmeritev planinstva kot kulturni delavec, publicist, organizator, gospodar, alpinist, reševalec, propagandist, po svojem poklicu pa tudi kot mentor mladine. Za časa njegovega uredništva so bila na široko odprta vrata revije prispevkom mladih piscev in opisov njihovih dejanj v stenah. Mnogo nadarjenih mladih piscev se je oglašalo v Planinskem vestniku po njegovi vzpodbudi: Tone Svetina je objavil eno izmed poglavij svoje znamenite Ukane najprej v Planinskem vestniku, oglašala sta se tudi dr. Matjaž Kmecl in pesnik Tone Kuntner.
Planinski vestnik je bil leta 1971 odlikovan z Bloudkovo nagrado, isto nagrado je leto pozneje (1972) prejel tudi najzaslužnejši urednik Planinskega vestnika doslej, Tine Orel.
Dušan Mevlja