Tine Orel se je rodil 9. februarja 1913 v Trzinu pri Ljubljani v revni družini. Oče Janez je bil zidar, po letih dela v rudniku v ZDA pa je bil železničar. Mama Rozalija je bila doma, preživljala in vzgajala je tri otroke ter skrbela za skromno domačijo v težkih časih med obema vojnama, med II. Svetovno vojno in seveda po vojni, ko je bilo življenje najtežje.
Osnovno šolo je končal v Trzinu in Mengšu, maturiral je na Škofijski klasični gimnaziji, diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, profesorski izpit pa je opravil leta 1941 z oceno »povsem odlično«. Tudi maturiral in diplomiral (slovenščina, francoščina) je z odličnim uspehom. Oddal je dve diplomski nalogi pri dr. Kidriču in dr. Prijatelju – predgovor k Jurčičevim »Rokovnjačem« in »Ritem pri Prešernu«.
Po dveletni brezposelnosti je bil kot profesor slovenščine leta 1938 nameščen na gimnaziji v Celju. Njegovo pedagoško delo je prekinila vojna, tako je kot begunec živel v Ljubljani do konca leta 1945, ko je ponovno dobil zaposlitev profesorja na celjski gimnaziji.
Vseh nadaljnjih 40 let aktivne dobe je posvetil najbolj plemenitemu delu – vzgoji mladine, njegovo vodilo je bilo »ne kar veleva mi stan – kar zmorem to sem storiti dolžan«. Vsi dijaki in letniki maturantov se ga s ponosom in veseljem spominjajo.
Leta 1947 je dobil mesto ravnatelja na II. gimnaziji v Celju, leta 1949 pa je dobil mesto ravnatelja na I. gimnaziji v Celju. Leta 1961 se je z družino preselil nazaj v Ljubljano, kjer je po krajšem obdobju službovanja v Turistični zvezi Slovenije in urejanju Turističnega vestnika dobil zaposlitev na Zavodu RS za šolstvo, nekaj let za tem, pa je do svoje upokojitve postal profesor predmeta »kultura pisanega in ustnega izročila« slovenskega jezika na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in posebnem oddelku te fakultete v Novi Gorici.
Iz let slovenskega srednjega šolstva je ostala za njim bogata dediščina. Zapustil je 12 samostojnih publikacij, priredb in prevodov z uvodno besedo. Napisal je 6 znanstvenih in strokovnih sestavkov in 32 poljubno znanstvenih sestavkov, tem je dodal še 83 recenzij knjižnih del, ocen in poročil s področja literarnih in gledaliških del. Šest let je urejal Celjski zbornik.
Tine Orel je posegel še dlje. Vse od leta 1965 je bil sodelavec Slovenskega biografskega leksikona, že od leta 1967 pa je bil sodelavec Jugoslovanskega leksikografskega zavoda v Zagrebu ter sodelavec mednarodne revije Alpinismus, v kateri je leta 1968 pripravil četrto številko – sicer jugoslovansko – po vsebini pa skoraj v celoti slovensko. Uredil in zbral je Planinsko in šolsko berilo 31 avtorjev, uredil tri najbolj zbrana in že večkrat ponatisnjena knjižna dela: Avčinovo Kjer tišina šepeta, Mlakarjevo Iz mojega nahrbtnika in Potočnikovo Srečanje z gorami. Iz francoščine je prevedel tudi delo »OSVAJALCI NEKORISTNEGA SVETA«, ki ga je napisal svetovno znani alpinist, eden najuspešnejših plezalcev vseh časov, Francoz LIONEL TERRAY (izdano leta 1974). S posebno ljubeznijo je napisal predgovor in kot glavni urednik in lektor vodil pripravo in izdajo knjige »Življenje v naravi«, ki je prvič izšla leta 1972.
Opravljal je tudi vrsto družbenih funkcij od gorske reševalne službe do kulture, kulturne dediščine turizma, gledališča in še kaj.
Tine Orel pa je bil z vsem svojim srcem tudi planinec. Od svojega 12. leta je z radovednostjo iz svoje domačije opazoval Kamniške Alpe – Ojstrico, Planjavo, Kamniško sedlo, Brano, Kočno z Grintavcem in si želel, da bi čim prej začel osvajati te in druge vrhove.
Zakaj prav planinstvo, alpinizem, gore, narava? Na takšna vprašanja je odgovarjal na različne načine, vendar vedno z osrednjo mislijo in sporočilom:
»Zato, ker gora krepi, odkriva v človeku tisto, kar je v njem najognjevitejšega, s tem odkriva človekovo vrednost, njegove meje ter najpristneje povezuje človeka z naravo. Gore imamo radi zaradi tistega, kar terjajo od nas.«
Bil je tudi aktiven alpinist, v 23 letih je tja do leta 1957 sam opravil številne plezalne ture od III. do VI. stopnje.
Imel je izjemen posluh za lepoto slovenskega jezika in nemalokrat je poudaril, da je pisana beseda osnova, kažipot, oblika izražanja in sporazumevanja med ljudmi, izraz duha in misli, kulture in humanizma. In prav njemu in samo njemu gre zasluga, da je prepojen s tako filozofijo kot glavni in odgovorni urednik PLANINSKEGA VESTNIKA, dosegla ta več kot 100 let stara slovenska revija pod njegovo taktirko zagotovo mednarodno raven.
Lahko rečemo, da je Planinski vestnik jedro njegovega življenjskega dela, saj ga je z ognjem in požrtvovalnostjo urejeval celih 30 let, kar je zagotovo redek primer v življenju človeka in revije. Kot nadarjeni in neutrudni urednik Planinskega vestnika, ki sta ga z njegovo soprogo Zoro Orel suvereno in z neponovljivo natančnostjo in točnostjo izhajanja dvignila na nadpovprečno, lahko rečemo mednarodno raven.
Uredniško taktirko te najstarejše slovenske revije - leta 2015 bo praznovala 120 letnico «rojstva« - je Tine Orel prevzel iz rok Dr. Arnošta Brileja in kmalu začel v vsebinsko zasnovo in izročilo revije vnašati nove, svoji osebnosti in pojmovanju planinske akcije primernejše značilnosti. Sledi obdobje žive zgodovine Planinske zveze Slovenije, lepo pisane slovenske planinske besede, ki so nastale kot plod dela številnih stalnih in občasnih dopisnikov. V vestniku je sam zgledno sodeloval s številnimi članki in prevodi, vsako številko je petkrat prebral, preden so jo dobili v roke bralci. Po prevzemu uredništva je Planinski vestnik ostal glasilo slovenske planinske organizacije, v njem je večji del prostora ostal namenjen avtorskim prispevkom, napisanim s tankočutnim peresom številnih slovenskih planincev in alpinistov. Ob novicah o delu osrednje organizacije in posameznih planinskih društev pa so začeli svoje ugledno mesto dobivati planinski razgledi po svetu, novice iz tujih logov, ki jih je vrsto let iz tujega revijalnega tiska luščil urednik sam, in tako skušal, kolikor se je v tistih težkih časih le dalo, zapolnjevati vrzel v naši aktualni obveščenosti o planinskih in alpinističnih dogajanjih po svetu. To je bilo toliko pomembnejše prav v času, ko so naši alpinisti začeli posegati po samem svetovnem vrhu vrhunskega alpinizma in alpinističnih odprav.
Med drugim je Tine Orel tudi napisal, da je planinstvo sicer športna dejavnost, vendar si je planinstvo vseskozi čutilo bliže kulturi kot telesni kulturi. O nobenem drugem športu namreč ni bilo napisanih toliko knjig, v nobenem drugem športu se ljudje ne ukvarjajo z duhovnimi vprašanji v toliki meri. Kulturna prežetost planinstva je tisti »spiritus agens« vse planinske akcije skozi zgodovino, da mimo nje ne moremo, pa najsi se planinstva lotevamo iz katerikoli strani.
Velja poudariti, da je Tine Orel za svoje požrtvovalno, nesebično in kar fanatično delo v planinstvu dobil prav vsa častna priznanja in odlike, Planinske zveze Slovenije in Planinske zveze Jugoslavije. Leta 1971 je dobil je ugledno BLOUDKOVO NAGRADO za »svoj« Planinski vestnik, pa tudi osebno je bil Bloudkov nagrajenec.
Na Planinski zvezi Slovenije obstaja na pobudo prof. Vilka Mazija »Tinetov sklad«, v gradivu, ki ga hrani Planinska zveza Slovenije sta dva velika zaboja, ki čakata na obdelavo v Slovenskem planinskem muzeju.
Planinski Orel je omahnil. Žal ne v njegovih ljubljenih vršacih slovenskih gora, temveč na žgoči obali majhnega zaliva terre incognite, kjer je preprosto od izčrpanosti sklenil roke pod glavo in gledajoč širno zvezdnato nebo tudi zaspal v večno skrivnost, ko ga je smrt junija 1985 napotila k sebi.