Ob 90-letnici slovenske planinske organizacije
(Objava v Naših razgledih, 9. Septembra 1983)
Slovensko planinsko društvo, današnja Planinska zveza Slovenije, ima za seboj 90 let dela za naše planinstvo in alpinistiko: za gorsko reševalno službo, za planinsko gospodarstvo, za planinsko propagando, za planinsko kulturo in druge dejavnosti. Glasilo »Planinski vestnik« izhaja od leta 1895, torej že 88 let, sodi med najstarejša planinska glasila na svetu; spada pa tudi med najstarejša slovenska glasila. Nemškim oblastnikom se je slovensko planinsko društvo zdelo odveč, češ da »v hribe na Kranjskem hodijo le nemški turisti.« Naša planinska organizacija in njeno glasilo sta temu navkljub s svojim delom izpričevala in utemeljevala našo naravno pravico do obstoja na našem ogroženem ozemlju. Planinstvo in njeno glasilo je tako opravilo tudi svoje delo pri utrjevanju naše narodne biti in zavesti s svojimi kulturnimi, alpinističnimi in gospodarskimi dejanji v naših gorah pa tudi s planinskim leposlovjem in slovstvom, ki ga je podpiralo in spodbujalo z izdajanjem Planinskega Vestnika, po osvoboditvi pa tudi z lastno Planinsko založbo.
Triglav, slovenski narodni simbol, je postal v alpskih deželah planinsko pomemben, ko so nanj stopili naši »štirje srčni možje«, in to po volji razsvetljenega barona Zoisa, mecena slovenskega narodnega preroda. Za slovenski narod je bil tisti vzpon na Triglav pomembnejši kot za Francoze prvi vzpon na Mt. Blanc, čeprav sta oba vzpona sad istega razsvetljenskega duha in seveda takratnih »pogumnih mož«, tukajšnjih in tamkajšnjih. Seveda je treba pri tem pokazati tudi na Rousseaujevo mogočno osebnost, na njegove ideje o naravi in o »naravnem človeku«, ki so pospešile velike in veljavne spremembe v evropskem družbenem in družabnem življenju. Slovenski človek, čeprav podložen in zatiran, je tudi začutil pomen sleherne pedi svoje rodne grude, tudi neplodne, s Zoisovo organizacijo pa je bila omogočena naša prva visokogorska »ekspedicija«, in to na najvišjo koto slovenske dežele, ki je s tem na sodoben način potrdila, čigava so »nebesa pod Triglavom«, in to v letih, ki jih je naša kulturna zgodovina najraje imenovala razsvetljenska in prerodna. Uvrstili smo se med alpska ljudstva, na zahodu in severu ogroženi, in se tu obdržali, čeprav so nas z obeh strani že večkrat odpisovali. Ničesar si nimamo očitati. Branili smo se pred sosedi, ki so stoletja premikali mejnike v našo škodo. Zares je tudi s tega stališča pomenljivo, kako so se začetki našega planinstva strnili z našo narodno usodo. Kdor bi to obšel ali oklical za nepomembno, »zanemarljivo količino«, bi ponarejal resnico.
Malo znani profesor Kandernal je l. 1877 kar dvakrat obiskal vrh Triglava in spotoma na skalo zapisal dva nerodna, vendar narodoljubna latinska distiha. Naj ju navedem, saj sta v živi zvezi z domoljubnimi čustvi iz prvih časov slovenskega planinskega prizadevanja pred ustanovitvijo SPD:
O MONS, QUEM GENS PRISCORUM COLUIT PLA SLAVUM CUM TONITU GENTES AUSTRICAS MONEAS!
PONITE TANDEM ALIQUANDO IRAS LITESQUE FEROCES: HOSTES ADEST, PATRIAM DILACERARE PARAT.
Preteklo je že stoletje in več, kar je te trde, okorne latinske verze zapisal Kandernal. Planinski entuziast, alpinist in socialist dr. Henrik Tuma jih je objavil v prevodu v Planinskem Vestniku v letniku 1928, str. 27. Prevod utegne komu prožiti slabo voljo, res je neroden, izvirniku kar zvest:
Gora, katero časti predobro ljudstvo Slovanov, z gromom opomni glasno narode Avstrije:
Pustite – skrajni je čas – svoje divje zavisti! Bliža se že vam sovrag, dom vaš raztrgati če.
Seveda je takle spodbudni zapisek v trenutnem navdihu le nekakšen domislek planinske sreče, posebna vrsta evforije, ki je prevzela samotnega, skoraj neznanega popotnika, nekakšna iskra, ki se je ukresala v njem kakor se še danes v marsikakem srcu. Pri tem ne moremo mimo dr. J. Frischaufa. Njegova 100 let stara drobna knjižica o Savinjskih Alpah (Dr. Johannes Frischauf, Di Sannthaler Alpen) je še danes vredna branja. Ko mu je ob svoji 10-letnici (l. 1903) Slovensko planinsko društvo poslalo brzojavni pozdrav v Gradec, je stari profesor dr. Frischauf takole odgovoril: »Slovensko planinsko društvo je sedaj edino med planinskimi društvi , ki se me spominja, čeprav sem za to društvo najmanj storil, saj so me pozabila ali pa me črtijo druga društva, za katere sem mnogo žrtvoval. Zares občudujem delovanje Slovenskega planinskega društva.«
Dr. Frischaufu so rojaki krvavo zamerili njegovo naklonjenost Slovencem, zlasti našim planinskim zanesenjakom, in njegovo objektivno pisanje o Savinjskih alpah, o slovenskem prebivalstvu od Jezerskega do Mozirja, o narodnostnih razmerah v prigorju in v vznožju naših Alp, o ustanovitvi »Slovenskega planinskega društva«, o njegovem uspešnem delu in napredku, ki je samo na sebi izražalo in potrjevalo idejo o zedinjeni Sloveniji, saj je v okviru SPD že l. 1900 zaživela slovenska Ziljska podružnica v Ziljski Bistrici, za Celjsko (1893) pa je bila ustanovljena l. 1901 podružnica v Rušah kot Podravska podružnica. Prav tako je Nemce bodla v oči Kranjskogorska (borovška) podružnica s sedežem na Jesenicah, nič manj Ajdovsko-Vipavska s sedežem v Ajdovščini, ustanovljena l. 1902 kot deseta podružnica SPD. Kot nameček k tem uspehom se je l. 1903 v Pragi ustanovil še slovenski planinski krožek s sedežem v Pragi, in to z namenom, da deluje na Koroškem! Drži: V slovenskem narodnem gibanju ima planinska organizacija pomembno vlogo in vidno mesto. Korenina je segla globoko, niso je mogli zatreti avstrijski uradni pritiski in ukrepi. Glas o slovenskem planinstvu se je razlegal, v nekaj letih so postala naša planinska društva zelo popularna. Planinski Vestnik pa že l. 1903 govori o pomeni planinskih društev za tujski promet, pri čemer je še bolj poudaril naravne možnosti na Gorenjskem. Veljavnost SPD je torej bila po desetih letih v slovenskem družbenem in družabnem življenju vidna, pomembna in tehtna.
Pomislimo pri tem tudi na vse tisto, kar utegne ljubezen do gorske narave v človeški duševnosti obuditi: Ne spodbuja človeka le, da zmore skrajne napore v najrazličnejših situacijah ponoči in podnevi, v izjemnih vremenskih razmerah, sovražnih življenju, v razmerah, v katerih hodi s človekom vštric smrt. Ni čudo, da se je že marsikdo vprašal, zakaj človek tako rad zaide v gore. Najkrajši in najzgovornejši odgovor je najbrž res tisti: »Zato, ker so«. Naj bo že ta odgovor kakršen koli, res pa je, da sta se planinska snov in vsebina nenavadno močno uveljavili tudi v literarnem in slikarskem ustvarjanju, kasneje v filmu, da je planinstvo s svojimi organizacijami zajelo vse celine in da zelo živahno deluje tudi svetovna planinska zveza (UIAA), njeni udje pa so tudi naše domače planinske zveze. Nekakšna planinska internacionala! Ekspedicionizem že desetletja omogoča senzacionalne aplinistične dosežke v najvišjih gorstvih na planetu in je tako leto za letom pričujoč po vseh kontinentih naše Zemlje. Vse kaže, da ima ta internacionala trdne zveze in možnosti povsod, kjer so gore reprezentančen del zemeljske površine in se v njih leto za letom že več kot pol stoletja kosajo alpinistične naveze vsega sveta. Tekem sicer ni, napori za uspehe na vrheh pa so zares skrajni, saj se gode tudi v »smrtni« zoni.
Ne nazadnje so v preteklih treh desetletjih tam zelo vidne tudi jugoslovanske naveze z večinsko slovensko udeležbo. Pred 200 leti je baron Zois, mecen slovenskega preroda, v času prvih večjih vzponov v Centralnih Alpah, omogočil prvi vzpon na Triglav, v zadnjih desetletjih pa naše odprave posegajo po najtežjih vzponih v Himalaji in drugih velegorstvih, posegajo po najvišjih in najzahtevnejših ciljih. Izreden razmah našega planinstva , alpinizma in ekspedicionizma v zadnjih štirih desetletjih nam je v svetovnih velegorstvih omogočil alpinistične uspehe, ki so jih do srede tega stoletja mogle dosegati le evropske alpinistične »velesile«, se pravi zastopniki evropskih velenarodov. Zmagalo je načelo , naj gore spozna čimveč delovnih ljudi, v tej kvantitativni rasti pa je tudi politična, kulturna in humanistična vsebina gibanja, ki je klilo iz mikavnega in zmagovitega Rousseaujevega gesla: Nazaj k naravi!
Preteklo je 19. stoletje, poteka že dvajseto, Rousseau, veliki pridigar narave, pa je že l. 1761 v »Novi Heloizi« zapisal neminljive besede: »Zdi se, da se človek, ko se vzdigne nad vsakdanje bivališče, znebi vsakdanjih občutkov. Čim bolj se bliža eteričnim krajinam, tem bližje je njegova duša svoji prvobitni čistosti. Zresniš se, pa nisi melanholičen, tih si, vendar ne brezčuten, zadovoljen si, da bivaš in premišljuješ. Vse prevroče želje se potaje na dno srca, lahko in sladko ti je pri duši.« Pravzaprav je bilo s temi in drugimi njegovimi besedami že v prvih časih tega zdaj množičnega pojava v planinah, naj ga imenujemo planinstvo ali kako drugače, res vse povedano In to imenitno! Še danes velja.
Človekoljubna vsebina planinstva je privabila množice naših ljudi k povojni obnovi porušenih in požganih planinskih domov in koč, nastale so nove organizacijske oblike, strnila se je vrsta naših planinskih podružnic, mladinskih in pionirskih odsekov, zrasle so nove planinske postojanke. Zares realen in velik je bil prispevek prostovoljnega dela. Lahko rečemo: Ljudje so radi prijeli za prostovoljno delo v gorah. Med novimi organizacijskimi ukrepi kaže omeniti naslonitev na delavske kolektive, na sindikate in na tovarniške planinske odseke. V kratkem času je po zadnji vojni mreža planinskih društev zajela skoraj vse predela slovenske zemlje. Nekaterim ta kvantitativni razvoj našega planinstva morda ni bil povsem po volji , češ da gre za nekakšno napihnjenost in nečimrnost. V resnici pa je šlo za kulturno in humanistično krepitev tudi zato, ker je imela planinska organizacija za seboj že polstoletne izkušnje, saj njenega razvoja in napredka ni mogoče ločiti od našega dotedanjega narodnega razvoja od l. 1893 naprej.
Naša planinska organizacija ima 140 planinskih društev z okoli 100.000 člani, med katerimi je polovico mladih (do 40 let). Iz društvenih dokumentov in iz društvenega glasila je razviden patriotični program SPD, saj obravnava tako pomen planinstva za splošno ljudsko obrambo, obuja spomine iz NOB, obravnava naloge varstva narave in pomen gorskega sveta za telesno okrepitev in duševno razvedrilo. Planinec, alpinist je po navadi sam sebi »reporter«: Sam mora presoditi, kaj spada v javnost, kaj od vsega, kar je doživel, spada v »littera scripta«. Imeti mora občutek za pravo mero, kadar govori o težavah, razsojati mora o svojem ravnanju objektivno, čeprav je to največkrat težko. Planinska publicistika je po naravi svoje stvari zares nekakšna dolžnost, ki ni nikjer predpisana. Mora pa biti predvsem poštena, izvirati mora iz zavesti, da vendarle še nismo kos vsem težavam v gorski naravi. Tudi najboljši alpinist ni nadčlovek, čeprav se ob njegovih dejanjih včasih zdi, da presegajo človeške zmožnosti. Naj ob tej priložnosti opomnimo, da je bil najstarejši slovenski planinski tekst objavljen že l. 1820 - govori–pa o mogočnem Nanosu.
Ni čudno, če se je spričo razvoja človeških odnosov do narave prav planinska literatura tako razširila. Petrarca si je upal v 14. stoletju zapisati, da je »šel k vragu v goste« na Mont Ventoux, zares pohleven griček v Provansi. Zgodovina pa Petrarci pripisuje, da je njegov vzpon pogumno, kar revolucionarno dejanje. Občutek za lepoto in grozovitost gora je imel pred Petrarco tudi Dante. Še močnejši je bil univerzalni genij Leonardo da Vinci, ki je kot raziskovalec dosegel višino 3000 m na Monte Rosa in sijajno opisal srečo raziskovalce v gorskem svetu. Kaj šele pomeni za gore in planinstvo Jean Jacques Rousseau , kaj Goethe! Kar nič ni čudno, če se je planinstvo tako oprlo na kulturno tvornost povsod po svetu že ob svojih začetkih. Dejanje samo res še ni dovolj, človek je moral ob novem pojavu tudi zapisati, kaj daje dejanju v gorah trajno vrednost, in to utemeljiti.
Naj tej ideji o čarobnih močeh gorske narave sonce ne zaide!