(Objavljeno v Delu, 1. oktobra 1978)
Jutro se na človeku pozna. Vstati bi moral ob sončnem vzhodu, da bi jutro zalotil na Tinetu Orlu. Že od otroških let vstaja ob petih. Osma ura pomeni zanj čas sredi dela. Zunaj je deževalo iz nizkih oblakov. Luže so bile velike. Zelo nepripraven sem za dežnik. Opazil sem, da tudi znanec nima velikega posluha zanj. Nekam ga je odnesel. Držal ga je kot zajca za ušesa. Stene v dnevni sobi so polne umetniških slik. Spominov. Vse bi bilo bolj živo, če ne bi zunaj deževalo. Svetloba je bila medla in umazana.
Najprej sem se ga moral nagledati. Kolikokrat sem že slišal zanj. S kakšnim spoštovanjem so vsi govorili o njem! To je torej, Tine Orel, ki je na toliko posameznikov vplival v celjski gimnaziji, da gledajo na življenje srečno in ponosno. To je tisti mož, ki je tolikim vnel srce za kakšno stvar, ki se je še niso upali ljubiti, potem pa so jo vzljubili na vso moč.
Sedela sva za podolgovato mizo. Pomislil sem, kako mlade upokojence imamo pri nas med prosvetnimi delavci. Videti so dobro ohranjeni. Orel je že takšen. Kar nabit je z energijo. Komaj leto dni je upokojenec. Kdo bi rekel za leta. Ne, na tega moža, si rečem, pajčevina ne bode legla. Ima zavihane rokave. Pravzaprav jih ima že vse življenje. Ves čas dela in se odlično počuti. Bog ne daj, da bi govorila o vsem, kar je napravil po različnih šolah. »Po dve letni brezposelnosti po študiju sem dobil namestitev na celjski gimnaziji septembra 1938. Avgusta 1945 sem nastopil službo spet na gimnaziji v Celju.« Leta 1949 je bil imenovan za ravnatelja I. gimnazije v Celju. Več let je bila ta gimnazija največji zavod v republiki. Ravnateljske posle je opravljal sedemnajst let. Do 1963. Vmes je imel na ducate drugih dolžnosti. Naštevanje teh bi bilo slišati kot dolge litanije. Zagotovo bi bile to najdaljše litanije. Mogoče bi bilo bolje, če bi se pogovarjala o tem, kaj v prosveti ni bil. Kolikokrat je bil svetovalec, kolikokrat direktor, kolikokrat inšpektor? Od leta 1972 je bil profesor na pedagoški akademiji v Ljubljani. Kaj pa njegovo kulturno prosvetno delo? Že devetindvajset let je glavni urednik »Planinskega vestnika«. In družbene funkcije?? Pa športne? Na kolikih prostovoljnih delovnih akcijah je bil? Kolikokrat je predaval in komu vse. Kaj vse je prispeval k slovenski publicistiki? Koliko sten je premagal kot alpinist, koliko plezalnih tur je opravil, od III. do VI. stopnje? Sedeti bi morala tri dni, da bi se o tem na kratko pomenila. Saj ne bi bilo dovolj tri dni! Mož je vreden občudovanja. Toliko vsega ve, toliko ljudi pozna, o vsem bi se rad pogovarjal, sploh ne vem, kako naj bi začel, da bi slišal tisto, kar me zanima.
Po mami in po očetu je iz Trzina. Hitro govori. Številne misli zaključi z značilnim nasmehom, kot bi hotel v poslušalcu vzbuditi vprašanje: ali sem dobro povedal, ali razumete? Redno uporablja vprašalnico: jälte? »To je pa ta prava trzinska beseda!« je rekel in se nasmehnil ter bil koj pripravljen o tem povedati še kaj več. Vredno pa si je zapomniti naslednje, kar je rekel: »Pogovorni jezik je pestrejši, čim ima več takega v sebi. Mene so učili: ponosni bodite na svoj dialekt!«
Šolo je začel v Trzinu, potem je prišel v Ljubljano, na klasično v Šentvid. »Imel sem odlična profesorja za slovenski jezik. Oba sta bila jezikoslovca, dr. Anton Breznik in Jakob Šolar. Pogosto se ju spominjam. Prav gotovo sodita med tiste atraktivne in močne osebnosti, ki so lahko vplivali na mlade.«
O mladini bi se kar naprej pogovarjal. Po približnih računih je šlo skozi njegove roke, če tako zapišemo, kakih dva tisoč maturantov. »Če me ne bi med vojno tako pogosto klicali na orožne vaje, bi jih bilo še več.« Bil je razrednik VI. b.
Vedno bolj sem prepričan, da sem segel v velikanski arhiv podatkov, znanja in informacij. Zato sem previden in skromen v vprašanjih, da ne bi vsakokrat, ko sem zinil, sprožil plazu. Rad bi profesorja Tineta Orla izluščil iz vse preteklosti, ki se je spominja z računalniško natančnostjo. Vsako ime mu tako rekoč sproža celo poglavje. Saj je povedal: »Če srečam koga, ki je bil moj dijak, in se spomnim njegovega mladostnega obraza, se mi kar naenkrat vse odpre, in vse vem o njem!«
Dvanajst let je bil star, ko ga je sestrična čez Šenturško goro peljala na otvoritev Krvavškega doma. Tedaj se mu je odprl svet, ki ga potem ni več pustil. »Če se samo spomnim, v kako slabih zimskih razmerah smo maja 1949 z vrha Triglava nosili Titovo štafeto!« Tedaj je vodil 33 mladincev na vrh in z vrha.
Skačeva s predmeta na predmet. Vstaneva, se sprehodiva po sobi, ustavljava se pred slikami. Dva ali tri oljnate slike kažejo njegovo podobo. Pred leti. Prijatelji, slikarji so mu rekli, naj bi jim sedel. In jim je: Lorenčaku, dr. Francetu Staretu. Na steni ima tudi Repnika.
»Delam tako, kot mislim in čutim, veste. Nikoli nisem delal zaradi vtisa. Imam pa res lepe spomine! Veste, sem tiste vrste človek, ki meni, da je tudi tisto lepo, če premagamo stisko.«
Z dijaki se je vedno dobro razumel. Zelo zanimive so njegove ocene o dijaškem življenju, o odnosu med profesorji in dijaki. Vse skupaj imenuje komunikativnost in razumevanje. »Vselej sem čutil posebno naklonjenost do mladine. Mlad človek ne naredi nekaj slabega, ker bi sam to hotel. S to mislijo sem se večkrat srečal in potem vselej ustrezno ravnal.«
Komaj sledim besedam, ki jih reče. Letijo z jezika. Vsak stavek je lepo zaokrožen in vsakega okrasi z neizbežnim nasmehom in z vprašanjem v pogledu, ali je bil razumljiv.
Petnajst let je pisal gledališke kritike v »Sodobnost«. Pravzaprav je mogoče njegove članke najti v marsikateri slovenski publikaciji. Ni pa samo pisec, temveč tudi urednik, prevajalec. Kaj le ni Tine Orel!
»Do nečesa sem prišel: ne znamo govoriti. Nimamo dikcije. Ne gojimo jezika, ki je za to potreben. Mi vse beremo. Človek pa mora imeti veselje, da se izraža kot osebnost.«
Tine Orel ne ve natanko, kolikokrat je bil na Triglavu, ve pa, da gre gor kar hitro, dol pa še hitreje. »Pri mojem plezanju in obiskih v gorah se nisem nikoli poškodoval. Nogo sem si zlomil tukaj v bližini, na naši kotanjasti cesti. V hribih je bilo vedno luštno. To je tako lepo življenje. Posedeli smo, zaplesali. Tega se človek rad spominja!«
Vselej je družaben. V tem pogledu ni imel nikoli težav. Pravi, da zato ker je odprt človek, ker pove tisto, kar misli. To njegovo lastnost bi zdaj lahko bolj po moderno označili takole: s komunikativnostjo Tine Orel ni imel nikoli težav. Še vedno mu komaj sledim in omenim njegovo hitrico v izrazu, pa me potolaži, češ da je hitra govorica stvar temperamenta. Kljub vsemu takšen mož, ki toliko dela, ki je toliko napravil, mora imeti čas razdeljen. Kajne? »Ja, to pa vsekakor«, je temperamentno, po Orlovo rekel. »Kar je bilo za narediti, sem naredil. Lahko rečem v vsakem primeru. Lahko tudi zatrdim, da vselej v roku. Delo me je discipliniralo. Delo je velika stvar. Ljudje bi morali zgodaj doumeti in dojeti, kaj lahko delo napravi iz človeka. Upam, da sem komu pravočasno odprl oči.«
Tine Orel je profesor z veliko začetnico. Pustil je veliko sledi v ljudeh. Ob zdajšnjem svojem dobrem in uspešnem delu ga omenjajo. Pri mnogih pomeni začetek nekega življenja. Predstavljam si, da je bil za mnoge tisti, ki je prižgal neko luč in ki jim je to luč tudi držal. Rad bi mu na kakšen način to povedal, pa saj ne utegnem, ker moram hkrati, ko to premišljujem, beležiti še kopico njegovih spominov. Preveč jih je. Devetindvajset let je že urednik slovenskega »Planinskega vestnika«. Ko je prevzel to dolžnost, so mu rekli, kot urednik pa ne boš več toliko hodil v hribe! Pa je še hodil, manj, ampak še. Tine Orel ne bo nikoli delal manj, kot dela. Zato, ker ne zna biti brez dela.
Miran Sattler