Zgodovina Slovenskega planinskega društva (SPD ) TRST
TRST, 29. Oktober 1984
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva in delovanja slovenskih planincev je v Kulturnem domu v Trstu 29. oktobra 1984 pred nabito polno dvorano potekala zaključna proslava izredno uspešnega delovanja tega društva.
Kot so poudarjali slavnostni govorci, je bil vedno cilj tega društva privzgajati vsem, posebej pa mladim ljubezen do prelepe narave ter ohranjevati slovenski značaj, saj je planinstvo stvar srca in značaja. Poudarjena je bila pripravljenost za iskreno sožitje med onkraj meje živečima narodoma. V nadaljevanju so se vrstili govori pomembnih planincev obeh strani, sledile so kulturne točke pevskih zborov itd. V sklopu slovesnosti ob častitljivem jubileju SPD Trst sta bili predstavljeni dve knjigi, ki sta izšli ob tej priložnosti.
Prvo »ZGODOVINA SPD TRST«, ki jo je napisal mladi Duško Jelinčič, je na slovesnosti predstavil dolgoletni urednik Planinskega vestnika prof. Tine OREL, ki je z omenjenim društvom v času svojega dolgoletnega urednikovanja ohranjal in gojil vsestranske stike.
Prav tako je Prof. Tine Orel knjigo Duška Jelinčiča »Zgodovina SPD TRST« 6. Februarja 1985 predstavil ob 90 letnici Planinskega vestnika. Slovesna proslava tega pomembnega kulturnega jubileja – 90 obletnice izhajanja Planinskega vestnika, slovenske najstarejše tovrstne revije – je potekala v Cankarjevem domu, kjer je bilo s strani govorcev posebej poudarjeno, da je imela, čeprav deluje že devet desetletij, doslej le pet urednikov. Ob tej priložnosti je prof. Tine Orel, kije bil 30 let urednik PV, predstavil knjigo Dušana Jelinčiča »Zgodovina SPD TRST«, ki je izšla jeseni leta 1984 v Trstu.
Povzetek iz: ( članek v DELU 29. oktober 1984 in članek v DELU 7. Februar 1985)
NAGOVOR NA PREDSTAVITVI JELINČIČEVE KNJIGE V TRSTU, 25.10.1984
Spoštovani navzoči!
Avtor Dušan Jelinčič je v svoji knjigi Zgodovina SPD trst z uvodno mislijo povedal, da gleda na planinstvo z najširšim zajemom, to se pravi, da ga pojmuje in obravnava tudi in predvsem iz političnih in narodnih aspektov, išče in ugotavlja vse tiste zgodovinske poteze planinske organizacije, ki so pomembne za razvoj, napredek in obstanek naroda. Pri tem citira dr. Klementa Juga, njegove znamenite besede: »Mi Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki.« Z drugo besedo: avtor D. Jelinčič grebe v globine socialne in politične narave našega planinstva, posebej na Primorskem, in ga trdno poveže z narodno usodo, z narodnimi ideali in cilji. Čudno bi bilo pravzaprav, če bi pri slovenski narodni prebuji ne prišlo do takega soočenja z našimi gorami na Primorskem in v vsej Sloveniji, saj stoje na naših mejah, večji del goratih. Zato je treba obravnavati prvi vzpon na Triglav kot politično in kulturno dejanje, ki je bilo v drugi polovici 18. stol. moderno, napredno, velik kulturno-športni uspeh v dobi razsvetljenstva, zato tudi slovenski narodni uspeh. Tehtnost te resnice je v povezanosti temeljnih razsvetljenskih družbenih idej z naskokom na Alpe, pri nas na triglav, pri čemer je bil pobudnik in organizator baron Žiga Zois, tudi vsaj deloma Tržačan s svojo prosvetljensko osebnostjo, z jasno idejo in še z materialnimi sredstvi. Dobrih 100 let za tem se zdrami mesto Trst s svojim zaledjem in s svojim razvojem pomaga tudi pri ustanovitvi tržaške podružnice SPD, ki je v nekaj letih močno zrasla in se uveljavila s svojim kulturnim delo, s planinskimi akcijami, z gospodarskimi ukrepi in potezami.
Drugi del Jelinčičeve knjige nam je časovno bližji, vendar ne toliko poznan in popularen, da bi ne posegli z zanimanjem po informacijah Jelinčičevega dela; informacijah, ki odkrivajo tedanjo slovensko narodno prebujo, lahko rečemo narodni odpor; informacijah, ki potrjujejo iznajdljivost, pogum in voljo do mirnega življenja primorskih Slovencev, zoper potujčevanje, zoper zatiranje slovenstva.
Ko sem to bral, mi je bil pred očmi pok. Zorko Jelinčič, dober kakor kruh, zvest in prisrčen, z jedkim nasmehom in s tiho bolečino v dobrih očeh. Spomnil sem se njegovih opisov, njegove korajžne ture »Za božič na Kanin l. 1927«, »Na Krn pozimi l. 1926«, dve turi, ki mu dajeta lepo mesto med našimi prvimi zimskimi alpinisti. Svojo privrženost do gorskih čarov in svoje možate nazore je izpovedal v spominski besedi »Na gomilo dr. Klementa Juga« v PV 1925. Med drugim je o Jugu zapisal: »V strogi znanosti si obravnaval vprašanja, za narod najvažnejša.« Jelinčič je dobro vedel, da je Jug prišel do etike, to je do vede, ki obravnava najvišje vrednote sploh, dobroto, razmerje in odnose med posamezniki in narodi. Že kot osmošolec je Jug zapisal: »Šel sem študirat, da bi koristil svojemu narodu, ne zato, da bi me po smrti častili, marveč da bi na smrtni postelji ne prišel do prepričanja, da sem živel zastonj.« S svojim delom, svojo osebnostjo in s svojo stvariteljsko silo je svetu dokazal, da je naš narod sposoben ustvarjati kulturne vrednote, pomembne za svet in ljudi. Nekako tako je mislil in tako govoril tudi dobričina in poštenjak Zorko Jelinčič s planinskim priimkom »Krpelj«. Pri tem njegovem priimku nam zazveni: za vsako ceno navkreber, k cilju do konca, čeprav je snega do pasu in čez in čeprav je hoja s krplji še tako težka. Mislim, da je zdajle priložnost za naslednjo besedo: Lahko bi dali obema, Jugu in Jelinčiču v spomin pridevek »Neiztrohnjeno srce« slovenskega alpinizma. Prepričan sem, da pesnik, ki je tvorec te prelepe poetične podobe, ne bi protestiral, in upam, da je tako z vsemi, »ki dobro v srcu mislijo«. »Posvetiti svoje življenje resnici,« to je bilo pok. alpinistu in mislecu dr. Klementu Jugu življenjsko geslo, spoštovano, geslo vseh poštenih mislecev in vseh poštenih ljudi.
In ker sem že pri osebah, imam pred očmi tudi nepozabnega prijatelja Ludvika Zorzuta, njegovo zgovornost in duhovitost, bogatijo in pestrost njegovih rim, njegovega baročnega sloga v izrazu – nenadomestljiv je bil na naših zborih in shodih njegov zlati humor in satirično želce, ki je imelo svojo ostrino, vendar ni preveč zabolelo,nekaka dobrodušna graja, rahel opomin: ne bomo ga pozabili!
Nemškim oblastnikom se je slovensko planinsko društvo zdelo odveč, češ da na Kranjskem v hribe hodijo le nemški turisti. SPD in PV sta temu navkljub s svojim delom izpričevala in utemeljevala našo narodno pravico so obstoja in do planinstva na tem ozemlju. Naše planinstvo in njegovo glasilo je tako opravila tudi delo za utrjevanje naše narodne biti in sicer s svojim kulturni naprezanjem, z alpinistično dejavnostjo, s planinskim leposlovjem in s planinskim gospodarstvom. Zoisovo delo za prvi vzpon na Triglav res ni bilo na prvi pogled alpinistično veledejanje. Bilo pa je mutatis mutandis tudi dejstvo, ki je obetalo nove čase našemu narodu, in to tudi na športnem in kulturnem področju. Bila je naša prva ekspedicija na najvišjo koto naše zemlje. Branili smo se pred sosedi, ki so radi premikali mejnike. Tako so začetki našega planinstva strnjeni z našo narodno usodo. Ni čuda, če je družbena in družabna veljavnost planinstva v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja bila močno vidna, pomembna in tehtna. V zadnjih letih ugotavljamo, da smo se uspešno uveljavili v najvišjih gorstvih na zemlji. Možje barona Zoisa se pred 200 leti stopili na Triglav, danes pa naše naveze segajo po najvišjih vrhovih na Zemlji, lahko rečemo, da nas ni treba biti sram pred alpinističnimi velesilami in velenarodi na svetu. Tudi naše planinske literature ni treba biti sram pred svetovno planinsko literaturo. Imamo svojo »Planinsko založbo«, imamo Planinski vestnik, gostujemo skoraj pri vseh drugih založbah, prav pa je, če opomnimo na dejstvo, da je bil prvi slovenski planinski literarni tekst objavljen že l. 1820, govori pa o mogočnem Nanosu, ki se razgleduje širom po Primorski in po drugih naših deželah. Med svetovno pomembne občudovalce gora pa štejemo take literarne velikane ko so Petrarca, Dante, Jean Jaques Rousseau, Goethe. Slednji spada med pionirje alpinizma. Dejanje samo res še ni dovolj, človek je moral ob novem pojavu – planinstvu tudi zapisati, kaj daje dejanju v gorah trajno vrednost, in to utemeljiti z lepo mislijo in besedo. Mislim, da ni treba iti v podrobnosti in v navajanje cele vrste pomembnih ugotovitev in utemeljitev, ki povezujejo planinstvo z našim narodnim gibanjem tudi na Primorskem. Bilo bi res čudno, če bi do srčne in prisrčne povezanosti našega narodnega življenja z gorami od Triglava do Pohorja ne prišlo. Tu so mejniki naše domovine, tu so korenine našega bivanja, naše ljubezni do domačije.
Naj za razhod iskreno čestitam PD Trst in njegovim funkcionarjem h kulturnemu prazniku, ki so ga posvetili 80-letnici svojega planinskega društva. Čestitam avtorju knjige »Zgodovina SPD Trst«, sinu alpinista Zorka Jelinčiča, ki je s to knjigo poskrbel za izpolnjevanje tudi stare latinske besede« Littera scripta manet – pisana beseda ostane. Tudi ta jasna resnica o našem planinstvu naj ostane in obvelja za vselej.
Naj vam v ušesih zazveni: Tolle, lege – vzemi in beri!
Jelinčičeva knjiga je temeljita, pravična, poučna in navdihujoča, je jedrnata in dobro premišljena beseda o slovenski planinski zgodovini na Primorskem.
Tine Orel